[ Pobierz całość w formacie PDF ]

je najbolj skrivnostna prav zaradi besed, ki jih kriãi njen
stric in jih oni prav niã ne razumejo. Takó je Mici, ki bi
lahko bila kakor druga dvajsetletna dekleta, na neki
naãin vsa ãudna. Radi pa jo imajo, in v njeni sobi se vsak
43
KRES V PRISTANU
BESeDA
dan igrajo in vrtijo leseni model, na katerem pomerja
obleke.
»Bo0 priden!« je rekla Branku.
»Mici, pravljico prosim,« je rekla Evka.
Olgica, ki je bila najmlaj0 a, je sedela na oknu in ime-
la noge na svetlem lesu 0 ivalnega stroja. Nizko spodaj
sta okni njihovega stanovanja, pod oknoma pa podga-
ne in kosti in suhe glave sardel na cementnem dnu. On-
kraj dvori0 ãnega zidu v mehaniãni delavnici delavci
kujejo in brusijo ves dan in vse dni. Ves dan do petih
popoldne, tedaj se sleãejo do pasu in se ob pipi umiva-
jo in so Ïidane volje. Milijo si lakte in vrat in pena je ãr-
nikasta od strojnega olja. Potem je ti0 ina nad vsem,
samo Micin stroj drdra ob odprtem oknu.
»Mici, povejte pravljico!«
A ona je veãkrat ko zasanjana in topa. Uporno tedaj
molãi kakor zmeraj, kadar je stric hudoben z njo; oni pa
ne vejo, zakaj je tak, zelo poredkoma ga namreã vidijo.
Njegova soba je onstran hodnika, siva je in mrzla kakor
on. V sobi ima pisalno mizo, a ne sedi ob nji, ker je Ïe
star in upokojen in nem0 ki molitvenik je zmeraj na nje-
govi posteljni omarici. Zveãer pa je sli0 ati, kako moli iz
nem0 kega molitvenika in Mici kleãi na parketih in moli
za njim. Francu JoÏefu je podoben, njen stric, ko moli na
kleãalniku, in morebiti je tudi zato takó strog, ker trÏa-
0 ko mesto ni veã pod oblastjo njegovega cesarja. Kdo ve.
44
KRES V PRISTANU
BESeDA
In prav zato morda hoãe ponosno umreti, kakor sta se
veliãastno potopili vojni ladji Tegetthoff in Wien v zalivu
pred hi0 ami. A oni so otroãaji in o vsem tem niã ne vejo,
hudi pa so nanj, ker je takó zoprn, da kriãi na Mici ka-
kor na deklo in se ona potem joãe. ârno kuãmo ima na
glavi in sivi lasje mu strãijo izpod nje. Kot azijski sveãe-
nik je v rjavkasti halji, v brezpetnikih in s kuãmo. In
zmeraj je nekje skrit in hkrati vendar priãujoã v temnem
kotu hodnika, v senci za vrati ali v mraku mrzle spalni-
ce.
Vendar, kak0 enkrat gre po penzijo in Mici jih pelje v
njegovo sobo. Postelja v kotu, omara, pisalna miza med
dvema oknoma. V vsem pa polmrak kakor v njem, ki ga
zdaj ni. In morebiti je Mici veãkrat potrta prav zaradi
tega mraku. Ne toliko zaradi kleãanja in molitvic vsak
veãer, ampak bolj zato, ker v tistem mraku ni dvajset-
letno dekle kakor druga dekleta in otoÏno gleda na de-
lavce, ki se umivajo pred mehaniãno delavnico. Od ja-
nuarja do decembra suÏnja staremu sveãeniku, od jutra
do noãi, iz dneva v dan mladost, ki se odteka ob strogi
trohnobi z velikim nem0 kim molitvenikom v rokah.
»Dajte, Mici, povejte!« so jo prosili. A ona je tisti dan
molãala in sklanjala glavo nad 0 ivanje.
45
KRES V PRISTANU
BESeDA
2
rav gotovo, njim je bilo laÏe, ker so hodili v 0 olo in
Pse popoldan lovili po gmajnicah ob traãnicah open-
skega tramvaja. Takó so tudi pozabili nanjo, ki sedi ob
lesenem modelu, pod staro uro na zidu nad mizo. Saj ne
more pohajati z njimi in se obe0 ati kakor oni na tram-
vaje; ni veã otrok kakor oni, Mici.
Bila sta pravzaprav sestra in brat, to je Evka in Bran-
ko, ker je bila Olgica 0 e premajhna.
Ustavita se, na primer takó na ploãniku pred trgovi-
no. Branko hodi v tretji razred, Evka pa 0 ele v prvega,
ampak Evka reãe Branku:
»Jaz bom 0 la noter.«
»Prav,« je rekel Branko.
»Vpra0 ala bom, koliko je ura.«
»Prav,« je rekel Branko.
»In ti takrat naredi hitro.«
»Bom,« je rekel. »Kakor zadnjiã bom.«
Ulica Rittmeyer je popoldne po navadi samotna in
tiha, samo muca stopa po ploãniku in se kdaj poãasi
pretegne in podrgne z rumenim koÏuhom ob hi0 ni zid.
V trgovini z jestvinami je prodajalnar sam, ob vratih so
46
KRES V PRISTANU
BESeDA
vreãe. RiÏ. Bela moka. FiÏol. Spet bela moka in koruzna
moka za polento. Skoraj na ploãniku je vreãa s sladkor-
jem.
»Bi povedali, koliko je ura, prosim?«
MoÏ v sivem predpasniku vzdigne glavo iz raãunov
na banku.
»Kaj bi rada, mala?«
»Bi povedali, koliko je ura, prosim.«
Prodajalnar se ji nasmehne, ki je drobna kakor mo-
zoljãek, nato se obrne, ker visi ura na zidu za njim. In ko
se obrne, zasadi Branko pest v mehki sladkor v vreãi,
potem beÏi, samo Evko 0 e prej sli0 i, kako je rekla: [ Pobierz caÅ‚ość w formacie PDF ]

zanotowane.pl

doc.pisz.pl

pdf.pisz.pl

glaz.keep.pl