[ Pobierz całość w formacie PDF ]

se ne grizi. Najbolj{i iskalec si, kar smo jih imeli."
 Od{li so iz ambulante, za sabo pa pustili neprekinjeno blatno sled.
Madam Pomfrey je zaprla vrata za njimi in nejevoljno zagodrnjala,
Ron in Hermiona pa sta stopila bli`e k Harryjevi postelji.
"Dumbledore je bil grozno jezen," je z drgetajo~im glasom povedala
Hermiona. "Tako besnega ga {e nisem videla. Ko si padel, je stekel na
igri{~e in tik preden si tre{~il na da, je zamahnil s palico. V tistem
trenutku si za~el padati nekoliko po~asneje. Potem pa je zasukal palico
proti morakvarjem in proti njim izstrelil nekaj srebrnega. Takoj so se
razbe`ali... Izjemno besen je bil, da so si drznili vstopiti na {olsko
posestvo, sli{ala sem ga, kako je vpil..."
"Potem je pri~aral lebde~a nosila," je Ron prevzel pripoved, "te
dvignil nanja in te sam odpeljal v {olo. Vsi smo mislili, da si..."
Premolknil je, a Harry je to komaj opazil. Tuhtal je, zakaj ob
morakvarjih vedno pade v nezavest... ^igavi so tisti kriki? Opazil je,
kako zaskrbljeno ga gledata Ron in Hermiona. Hitro se je posku{al
spomniti kak{nega povsem stvarnega vpra{anja.
"Je kdo poskrbel za moj Nimbus?"
Ron in Hermiona sta se hitro spogledala.
"Em..."
"Kaj pa je?" je vpra{al Harry in se oziral od enega do drugega.
"Ko si padel z njega... ga je odpihnilo," je obotavljaje rekla
Hermiona.
"Pa?"
"Odneslo ga je... proti... O Harry, naravnost v vrbo mesarico je
priletel."
Harryja je stisnilo pri srcu. Vrba mesarica je bila zelo nasilno
drevo, ki je stalo sredi {olskega parka.
"In?" je vpra{al, ~eprav se je bal odgovora.
"Saj ve{, kak{na je vrba mesarica," je rekel Ron. "^e kaj prileti
vanjo... se zelo razjezi."
"Tik preden sva te {la obiskat, nama je profesor Colibri dal tole,"
je ~isto tiho dodala Hermiona.
Po~asi je segla k nogam, ob katerih je stala vre~ka. Iz nje je
stresla na posteljo nekaj trsk in {~etin, edine ostanke Harryjeve zveste
metle.
Deseto poglavje
Ravbarjeva karta
------------------------------
Madam Pomfrey je vztrajala, da Harry ostane v ambulanti do
konca tedna. Ni ji nasprotoval ali se prito`eval, ostankov raztre{~enega
Nimbusa pa ji tudi ni dovolil vre~i stran. Vedel je, da je to neumno,
saj se Nimbusa ni ve~ dalo popraviti. A ni si mogel pomagati. Po~util
se je, kot bi izgubil enega najbolj{ih prijateljev.
So{olci so ga pogosto obiskovali in vsi so bili odlo~eni, da ga
razvedrijo. Hagrid mu je na primer poslal {opek strigali{kih ro`, ki so
ga neprestano posku{ale {~egetati. Ginny pa mu je prinesla vo{~ilnico
z `eljo, da bi ~imprej ozdravel. Sama je ob tem divje zardevala,
vo{~ilnica pa je predirljivo prepevala, dokler je ni vtaknil pod skledo s
sadjem, ki je stala na no~ni omarici. Gryfondomska ekipa ga je spet
obiskala v nedeljo zjutraj in tokrat je pri{el zraven tudi Oliver.
Harryju je z votlim, mrtva{kim glasom povedal, da ga niti najmanj ne
krivi za poraz. Ron in Hermiona pa sta ga tako ali tako pustila
samega samo ~ez no~. A ni~, kar so mu rekli, ga ni moglo povsem
potola`iti, saj nih~e ni vedel vsega, kar se je zgodilo.
Nikomur ni povedal, da je spet videl Kruta. Niti Ronu in Hermioni
ne, saj je vedel, kak{no paniko bi zagnal Ron, Hermiona pa bi se
Ronu nato posmehovala. A dejstvo je bilo, da je Kruta videl `e v
drugo in obakrat bi tik zatem skoraj umrl. Prvi~ je malo manjkalo,
pa bi ga zbil Vitez pono~njak, drugi~ je padel z desetih metrov, Se
mu bo Krut neprestano prikazoval, dokler ne bo zares umrl? Se bo
vse `ivljenje oziral prek ramen in se bal, da ga bo spet zagledal?
Poleg tega ga je pestilo {e nekaj drugega. Vsaki~, ko se je spomnil
na morakvarje, ga je postalo tako sram, da mu je bilo kar slabo. Vsi
so se strinjali, da so grozni, ampak nih~e ni padel v nezavest vsaki~,
ko jih je zagledal... in nih~e ni sli{al krikov svojih umirajo~ih
star{ev.
Harry je zdaj vedel, ~igavi so kriki. Sli{al je, kaj vpije `enski glas,
in te besede so mu odmevale po glavi med dolgimi, nespe~nimi urami
v ambulanti. Kadar so se mu morakvarji pribli`ali, je sli{al zadnje
besede svoje matere. Sli{al je, kako Mrlakensteina prosi za njegovo
`ivljenje, sli{al je, kako odurno se ji ta zakrohota, sli{al je, kako jo
ubije. Kr~evito je dihal, se pogrezal v sanje, polne sivkastih, gnijo~ih
rok in prose~ih krikov. Kon~no se je od groze spet zbudil, materine
poslednje besede pa so mu {e vedno odmevale po glavi.
Ko se je v ponedeljek vrnil na natrpane, hrupne {olske hodnike,
mu je mo~no odleglo. Tu je bil prisiljen misliti na druge stvari, pa
~eprav tudi na to, kako se bo ma{~eval Drecu, ki ga je spet
neizprosno dra`il. Ker so Gryfondomovci izgubili, je bil ~isto bla`en in
na obrazu mu je neprestano visel {kodo`eljni nasme{ek. Kon~no si je
snel obveze in z veseljem je {e drugo roko uporabil za to, da je
opona{al Harryja, kako je padel z metle. Med uro napojev pa je kar
naprej opona{al morakvarje; Ronu so kon~no popustili `ivci in prek
cele je~e mu je naravnost v obraz zabrisal veliko kepo krokodiljih
~rev. Raws je Gryfondomu zaradi tega odbil kar petdeset to~k.
"^e nas bo Raws spet u~il obrambo, se bom pretvarjal, da sem
zbolel," je izjavil Ron, ko so se po kosilu odpravili proti Wulfovi
u~ilnici. "Poglej, kdo je za katedrom, Hermiona."
Hermiona je pokukala skozi vrata.
"Wulf je!" je vzkliknila in od veselja kar zaplesala.
Profesor Wulf je bil res videti, kot bi prestal hudo bolezen. Pla{~
je {e bolj ohlapno visel na njem, pod o~mi pa je imel velike
podo~njake. A ko so se vsi posedli, se jim je vseeno nasmehnil.
Razred bi skoraj razneslo od prito`b. Vsi so imeli veliko povedati
prek profesorja Rawsa in kako je delal z njimi, ko je bil Wulf bolan.
"Samo nadome{~al vas je, naloge pa nam je dajal ve~ kot vi! To
ni po{teno!"
 "O volkodlakih nismo imeli pojma..."
"Dva zvitka pergamenta!"
"Ste profesorju Rawsu povedali, da volkodlakov {e nismo obdelali?"
je vpra{al Wulf in se nekoliko namr{~il.
V razredu je spet zavr{alo.
"Ja, ampak rekel je, da prepo~asi jemljemo snov..."
"Sploh nas ni hotel poslu{ati!"
"Dva zvitka pergamenta!"
Profesor Wulf se je ob toliko raz`aljenih obrazih moral nasmehniti.
"Ne skrbite. Pogovoril se bom s profesorjem Rawsom. Seminarske
naloge vam ni treba napisati."
"Ni nam je treba?!" je kriknila Hermiona, kot bi jo kdo zabodel
naravnost v srce. "Ampak jaz sem jo `e dokon~ala!"
Ura je bila zelo prijetna. Wulf je pripeljal v razred stekleno
posodo, v kateri je bil sedoprdh. To je bilo enoroko bitje z nenavadno
veliko zadnjico, sicer pa je bilo videti slabotno in ne{kodljivo.
"Popotnike zvabi v mo~virje," je za~el razlagati Wulf, {tudenti pa so
si pridno zapisovali. "Ste opazili, da v roki neprestano dr`i le{~erbo?
Z njo sveti iz daljave, in ko mu popotnik za~ne slediti, se mu
sedoprdh neprestano umika. Potem pa popotnika nenadoma podre na
tla in mu z zadnjico poskusi sesti na glavo. ^e mu to uspe, je z njim
konec, saj so v sedoprdhovem ~revesju najsmrtonosnej{i plini, kar jih
poznamo."
Ko je zazvonilo, so pospravili knjige v torbe in se odpravili iz
u~ilnice. Tudi Harry, toda...
"Samo trenutek, Harry," ga je ustavil Wulf. "Rad bi se pogovoril s
tabo." [ Pobierz całość w formacie PDF ]

zanotowane.pl

doc.pisz.pl

pdf.pisz.pl

glaz.keep.pl