[ Pobierz całość w formacie PDF ]

120
IKSION
BESeDA
tem urejenem svetu so ljudje varni in zavarovani, niã se
jim ne more zgoditi, nobene nepredvidenosti ni. Vsake-
ga posameznika spremljajo detektorsko in res je neum-
no, da jo je ob0 el nemir zaradi Sumarjeve odsotnosti.
Naposled ju tudi niã posebno trdnega ne veÏe. Od-
loãila sta se za nekak0 no sobivanje, sklenila sta svoja
bivalnika v enoto, vendar je bil zanjo Sumar vedno tuji-
nec: vãasih je imela celo nekak0 no ãudno obãutje, naj-
brÏ davninsko ãutenje strahu pred njim in njegovimi
senzorskimi sposobnostmi.
Neha prebirati tipke na tipkovnici, odloãno vstane in
zapusti mraãno prikazovalnico.
Ne bo ga veã iskala. Se bo Ïe vrnil. In ãe ga ne bo, ga
paã ne bo. Zaradi tega si res ne bo kalila prijetnega luã-
nega dne, ki ga je tudi to jutro tako mojstrsko vluãila.
Po nekaj korakih skozi prehod jo ustavi neznanec:
gleda jo s skaljenim pogledom in ji ponuja biã.
»Prebiãaj me,« zaprosi.
Brinda se spomni, da je tepeÏni dan, in sprejme biã.
Srce ji stisne nenavaden obãutek tesnobe, ki jo na dru-
gi strani spremlja vznemirljiv obet slasti. Gleda, kako si
mo0 ki do pasu sleãe pletenino in razgali 0 irok, pora0 ãen
hrbet.
»Udari,« jo prosi.
Lahko bi odklonila, ãeprav na tepeÏni dan navadno
ne odreãe0 take pro0 nje. Poleg tega jo ãedalje bolj pri-
121
IKSION
BESeDA
vlaãi misel, da bi razmesarila napeto koÏo na hrbtu. Te-
peÏni dnevi, ki so bili zanjo vãasih prava mora in poko-
ra, se ji nekako sprevraãajo: v svoji boleãini in boleãini
drugih bolj in bolj odkriva neki poseben uÏitek, ki ob-
ljublja nove, 0 e neznane ãutne naslade.
»Na!« sikne skozi zobe in na vso moã zamahne z
biãem.
Hrbet se upogne, moÏakar obrne glavo in jo pogleda
s topim, bedastim pogledom, skozi odprta usta pa se
mu izvije globok vzdih. Ta topost in omejenost razkaãi
Brindo, da zaãne deliti udarce z zagrizeno ihto, biãani
pa jih sprejema s pravo zamaknjenostjo. Na hrbtu se
mu zarisujejo rdeãe proge, vse telo se mu krãi in med
udarci kar naprej javka in stoka.
Brinda preseneãena odkrije, da se ji je srd kar naen-
krat prevesil v uÏitek, ki se razra0 ãa v neznano slado-
strastje. Spozna pa, da je z biãancem v uniãujoãem od-
nosu: z vsakim udarcem je bliÏe vrhunski nasladi, ki bi
ji jo morala izzvati njegova boleãina, katero pa tudi on
sprejema kot naslajanje in tako se biãavka in biãanec ne
moreta dokonãno ujeti.
Okrog njiju se zbirajo mimoidoãi, in spodbujajo Brin-
do z zamolklim, poltenim 0 epetom:
»Daj! Daj . . . Daj! Daj . . .«
Tepeno telo se ãedalje bolj zvija in Brinda ne ve, ali to
njegovo ãrvljenje sproÏa naslada ali boleãina, ãuti, da se
122
IKSION
BESeDA
ji vi0 ek uÏitka izmika in da se ji bo vsak hip popolnoma
izmaknil; opazi, kako zaãenja biãanec v nasladi zaobra-
ãati oãi.
»·e, 0 e . . .« obsedeno prosi.
Ona pa neha in mu vrÏe biã k nogam. Odloãno se
obrne in med razoãaranim mrmranjem opazovalcev in
presunljivim tarnanjem biãanca odide. Hiti nazaj v bi-
valnik, v Ïilah pa ji 0 e vedno kipi vzburjena kri, ki se ne
more poleãi.
Neverjetno, kako se je pribliÏala. Ni si mislila, da jo bo
tako zaneslo. Samo malo je manjkalo, pa bi odkrila po-
polnoma nove odtenke uÏivanja.
V bivalniku sleãe pletenino, popije kozarec slatine in
se poskusi sprostiti. Vendar se ji ãutno vznemirjenje ne
umiri. Znova si kliãe pred oãi prebiãani hrbet, padajoãi
biã, obãutek, kako se usnjevina zajeda v mehko meso
biãanca, posku0 a si obnoviti sladostrastje, ki ji je napo-
vedovalo neslutene naslade.
Obiãajni uÏitki se ji namreã poãasi razblinjajo, posta-
jajo navada in v njih ni veã tistega Ïara kot takrat, ko jih
je 0 ele odkrivala. Zato Brinda spet in spet tipa za novi-
mi drastili, novimi odtenki nasladja. Kako polna so bila
recimo njena prva doÏivetja z Astero, koliko sveÏine je
prineslo to dekle v njeno postano vsakdanjost in otopele
uÏitke!
123
IKSION
BESeDA
Brinda odpre predalnik in vzame iz njega svoj biã.
Vãasih se ga je bala, zbujal ji je odpor, da se ji je koÏa
jeÏila. Zdaj pa ga gleda popolnoma drugaãe. Z roko zaã-
ne gladiti zaobljeni roãnik, ki jo spominja na mo0 ki ud
in se nadaljuje v zoÏujoãi se pleteÏ trakov iz umetne us-
njevine. Na koncu biãa je cofast razpletek, ki je po tipu
mehak kot ãop las.
Z nekak0 no neÏnostjo drsi s prsti po biãu, upogiba ga
in zvija, preizku0 a njegovo proÏnost. ·e ne povsem po-
legla vzburjenost se ji zaãne nehote stopnjevati. Zlekne
se na leÏi0 ãe, povesi biã in zaãne s cofom drseti najprej
po podplatih, nato pa po nogah navzgor. Komaj obãu-
ten 0 ãeget ji povzroãa po koÏi prijetno mr0 ãavico.
Nekaj ãasa se tako Ïgeãka s cofom po vseh obãutljivih
delih telesa in ko je Ïe vsa razvneta in ji ta 0 ãeget ne za-
do0 ãa veã, se premi0 ljeno osmodi z biãem po stegnih.
Îe spet je preseneãena, kako se ji sicer ostra boleãina
hitro pome0 a z naslado in jo nekako obogati, tako da jo
zazna 0 e bolj polno in globoko v sebi. Skrk koÏe in mi0 ic
po udarcu popusti in Brinda spozna, da lahko sledi uÏit-
ku tudi, ãe boleãino sprejema, in ne samo takrat, ko jo
povzroãa.
Stegne se h komunikatorju in pokliãe v sosednji bival-
nik, kjer si Astera pravkar lo0 ãi nohte s srebrnim lakom.
»Danes je tepeÏni dan,« ji sporoãi z nekoliko hripa-
vim glasom, ki si ga z odka0 ljevanjem izãisti.
124
IKSION
BESeDA
»Vem, Brinda.«
»Si Ïe opravila svojo tepeÏno dolÏnost ali 0 e ãaka0 ?«
»âakam 0 e. Nisem preveã tepeÏljive narave pa odla-
0 am s to pokoro.«
»Vzemi biã, Astera,« ji naroãi Brinda, »in pridi k
meni.«
V Brindinih zelenkastih oãeh se ukre0 e ãuden lesk in
z utripajoãim srcem priãakuje, da se bo dekle pojavilo v
bivalniku.
Kmalu Astera vstopi. Ubogljivo nosi v roki biã, ãeprav
je videti, da ji ta pripomoãek res ni posebno pri srcu:
drÏi ga z nekak0 nim odporom in ne ve, kaj bi z njim.
SneÏno bela pletenina, ki jo nosi, se ji prilega tako tes-
no, da se pod njo izraÏa sleherna oblina. Brinda zadrÏu-
je pospe0 eno dihanje in se z oãmi pase po dekletovem
hrbtu, na katerega padajo svetlikajoãi se ãrni lasje: gle-
da loka lopatic, hrbteniãno vdolbino, ki se do pasu po-
glablja, nato pa izgine na lahnem izboãenju pred nape-
tima zadnjiãnima poloblama, gleda jamici, ki krasita de-
kletova ledja, in predstavlja si biã, kako 0 viga po napeti
zadnjici, ki jo svetlikajoãa se bela pletenina 0 e posebej
poudarja.
»Pomagajva si,« predlaga Brinda. »Pretepi me, nato
pa bom jaz tebe.«
»Ne morem,« s pove0 enimi oãmi reãe Astera.
»Zakaj ne?«
125
IKSION
BESeDA
»Ne maram povzroãati boleãine.«
»Nisi poslu0 ala decimusa Palija, ko je zjutraj govoril
o boleãini kot temeljnem ãutu?«
»Poslu0 ala. Vendar je zame boleãina 0 e vedno nekaj
neprijetnega in hudega. Res te ne morem biãati, Brin-
da . . .«
»Decimus je imel prav: boleãina se brati z uÏitkom,
boleãina in slast omogoãata ãloveku preÏivetje. Boleãi-
na in uÏitek sta poãloveãila ãloveka. Brez boleãin bi bil [ Pobierz caÅ‚ość w formacie PDF ]

zanotowane.pl

doc.pisz.pl

pdf.pisz.pl

glaz.keep.pl